Cehovski kanibalizem

Berem Marka Crnkoviča. Naslov njegovega prispevka: “Na Delu rabijo revolucijo, masaker, sicer jih bom utopil v žlici vode”. V začetku sestavka opozori na sramotni odziv uprave Dela na interni mail namestnice urednice Pogledov Agate Tomažič, katera se je odzvala na obvestilo o zvišanju mesečne norme s 1.000 na 1.350 vrstic ter tudi na tako imenovani aneks za 30,5 evra za “za uporabo računalnika in morebitnih drugih delovnih sredstev.”

In potem sledi nadaljevanje, za katerega se Crnkovič niti ne trudi, da bi ga prikazal kot na kakršen koli način “objektivno”. Citiram: “Uprava ve, da je na Delu preveč zaposlenih in da se jih ne morejo znebiti. Zato jim poskušajo z novimi in novimi normami dopovedati, da morajo delati več, da si bodo zaslužili plačo. Začutiti morajo, da so tehnološki višek. Danes imamo internet, a ne, pa gre vse hitreje. Morda se bo komu od jeze in frustracij utrgalo in bo odšel sam, morda bodo koga lahko eliminirali, ker bo postal zares nesramen. Novinarji — redno zaposleni, seveda — so socialno razvajeni, arogantni do avtoritet in levičarski ekstremisti, kar zadeva politiko zaposlovanja in delavske pravice.”  (… ) “V redakciji je lažna solidarnost. Zaposleni sočustvujejo s prekerci, čeprav se zavedajo, da so minorne remuneracije honorarcev pod vprašajem prav zaradi njihovih 300-350 plač. Če jih ne bo nihče odpustil, lahko tam čakajo penzijo. Sindikat, ki nima pojma o novinarstvu — in ga ne zanima —, je trmast kot Štrukelj in Semolič skupaj. Uredniki so se sprijaznili s krčenjem stroškov in ubogljivo delajo cenen medij, ki pa hoče biti razkošen kot nekoč, z longreadi, rubrikami, prilogami, dopisniki in tonami računalniške in fotografske opreme.” (…)  “Vodilnim v podjetju FMR predlagam, naj upravi Dela naložijo, da v roku pol leta odpusti najmanj tretjino novinarjev (in primerno število zaposlenih iz drugih služb). To bi moral biti masaker.”

Seveda. Redno zaposleni socialistično levičarski ekstremisti, ki se v udobju institucije strahopetno skrivajo za svojimi privilegiranimi delavskimi pravicami in še eno socialistično usedlino, sindikat imenovano, če nadaljujemo z real-cinizmom (stališče, zakamuflirano v cinizem) tipa Marko Crnkovič. In kot se predvidljivo pritiče takšnem real cinizmu, sledi zaključek, da se solidarnost v delovnem okolju očitno vzpostavlja z utapljanjem v žlici vode, pardon, odpuščanjem.

A kje se ta real-cinizem konča? Pri algoritmičnem novinarstvu, tem svetem gralu vitke organizacije v medijih? Kakor je namreč pred časom zapisala Darja Kocbek: samo tri minute je potreboval robot, da je za Los Angeles Times napisal novico o potresu. Ta primer je posebnost zato, ker je stroj na podlagi algoritma napisal prvo novico za spletno stran pomembnega časopisa. Podjetje Narrative Science iz Chicaga je namreč pripomoglo, da so roboti v zadnjih nekaj letih že opravili test za pisanje in objavo novic na spletu, zato robote novinarje uporablja že kar nekaj družb, le da to počnejo anonimno. Kristian Hammond, soustanovitelj družbe Narrative Science, je za časopis Singularity HUB dejal, da bodo leta 2030 roboti napisali že okrog 90 odstotkov novic.

Digitalizacija medijev, ta prazgodba algoritemskega novinarstva, je že tako in tako že pred časom postala nov, sprva marketinški, nato pa kar celovit poslovni model medijske pokrajine, ki se zelo dobro razume z “vizijo vitke organizacije”. In v digitalnem svetu sta edini merski enoti  hitrost in količina (podatkov). V digitalnem svetu pač ni zaposlenih. So le dobre in slabe poslovne ideje, in njihovi izvajalci, ter seveda njihovi investitorji. Vse ostalo, vključno z delavskimi pravicami, je praviloma le še ena ovira ki jo je treba preskočiti v lovu za novimi “poslovnimi priložnostmi”. Digitalni napredek se v zadnjem času in z vse več primeri praviloma meri s krčenjem delavskih pravic, ki so takšne kakršne so, pač “preveč rigidne za digitalni svet”. Navzven se riše nova normalnost “disruptivne tehnologije”, navznoter pa delavci, ki delajo za manj kot minimalno plačilo, kot si lahko preberemo v včerajšnjem članku o podjetju Uber v Guardianu. Vmes pa se že dlje časa kažejo očitni znaki cehovskega kanibalizma, kot nam ga lepo izriše Marko Crnkovič, in katerega intenzivnost kaže stopnjo lojalnosti modelu digitalno pogojene vitke organizacije. Katerega bodo samo še bolj poganjale nove stopnje digitalizacije ekonomije, ki pošiljajo pošiljke preko Amazonovih dronih, oziroma se vozijo v Uberjevih samovozečih avtomobilih.  A takrat ne bo potrebno nobenega odpuščati. Ker pač ne bo nobenega zaposlenega. In zato tudi ne bo treba skrbeti za spoštovanje delavskih pravic.

Vem, ponovno pogrezanje v diskurz real cinizma absolutno ni odgovor na zgornji apokaliptični digitalni scenarij. A vem tudi, da ni odgovor v tem, da cehovski kanibalizem opravi svoje in zgornji scenarij spremeni v realnost. Pravzaprav se odgovor skriva v odgovoru na naslednje vprašanje: kje je tolerančna meja delavcev in kje je meja apatičnosti potrošnikov?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja