Kaj je Gorenje? Kdo je Hisense?

Slovenska tiskovna agencija (STA) je v petek sporočila, da je družba Hisense Luxembourg Home Appliance iz kitajske skupine Hisense objavila prevzemno namero za odkup vseh delnic Gorenja. Slovenski proizvajalec bele tehnike je skupino Hisense izbral kot najboljšega ponudnika za strateškega partnerja. Pod pogojem, da prevzamejo več kot polovico delnic, so za delnico pripravljeni plačati 12 evrov. Hisense bo najkasneje v 30 dneh in ne prej kot v 10 dneh po objavi te prevzemne namere objavil prevzemno ponudbo za odkup vseh delnic. Gorenje sicer išče strateškega partnerja, ki bi skupino podprl pri dolgoročni in trajnostni rasti ter razvoju. Največji lastnik Gorenja je z 16,37 odstotka Kapitalska družba (KAD), International Finance Corporation iz skupine Svetovne banke (11,80 odstotka) in Panasonic (10,74 odstotka). V zvezi s tem se postavljata vsaj dve vprašanji:

KAJ JE GORENJE?

Gorenje je v strategiji upravljanja državnih naložb opredeljeno kot pomembna naložba, kar pomeni, da se Kad iz nje ne sme umakniti. Pri tem je že takoj zelo pomembno poudariti nesmiselnost tega, da je v Odloku o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države Gorenje opredeljen zgolj kot pomembna naložba (država ohrani kontrolni delež (25-odstotni delež + 1 delnica) in ne kot strateška naložba (država ohrani ali pridobi vsaj 50-odstotni lastniški delež + 1 delnico). Gorenje je namreč eden od vodilnih evropskih proizvajalcev bele tehnike z več kot šestdesetletno tradicijo. S svojo tehnološko inovativnostjo in prebojnim dizajnom je ena najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk v tujini. Namesto torej, da bi država ustrezno opredelila Gorenje kot strateško naložbo in temu primerno tudi postopala, pa strateško vlogo v Gorenju preko oddaje prevzemne ponudbe prevzema družba, ki je v lasti kitajske skupine Hisense – katera je v državni lasti.

KDO JE HISENSE?
Natančneje, kdo je Hisense Luxembourg Home Appliance? Iskanje tega imena podjetja na spletu sicer vrže ime Hisense Luxembourg Holding Sarl na naslovu 6 Rue Eugene Ruppert L 2453 v Luksemburgu. V primeru, da gre za isto podjetje, nam podatki povedo, da je bilo ustanovljeno leta 2011 in da ima med 1 in 10 zaposlenimi. Kar nas pa pravzaprav ne sme presenetiti – že članek v Economistu iz 2013 je zapisal, da je Luksemburg najljubša destinacija za kitajske investitorje. Poleg “davčnih prednosti jih privlači tudi hitra akcija glede dovoljenj in viz in pripravljenost, da urejajo dokumentacijo v angleščini.” S čimer seveda pridemo do tako imenovane davčne optimizacije. In kakor so že pred časom opozarjali nekateri novinarji ob razlogih, zakaj je lastništvo kar nekaj državnih podjetji pristalo v sumljivih podjetjih v davčnih oazah; glavni razlog je optimizacija njihove naložbe v Sloveniji prek nižjih davkov. Dividende, ki jih bodo prevzeta podjetja v prihodnjih letih izplačevala svojim lastnikom, in obresti od posojil, najetih pri lastnikih, bodo namreč končale na računih v Luksemburgu… Novi lastniki imajo na ta način možnost prelivanja dobička in s tem davčnih obveznosti v davčno ugodnejša okolja.” (Cirman, Vukovič, 2016). Navsezadnje pa se ob tem postavlja načelno vprašanje, ki si ga postavljata tudi Cirman in Vukovičeva: ali je takšno prevzemanje slovenskih podjetij sploh v skladu s strategijo o upravljanju kapitalskih naložb države? Ta namreč določa, da je treba pri prodaji državnega premoženja ob čim višji kupnini “zagotoviti tudi družbam odgovorne lastnike, ki bodo lahko zagotavljali dolgoročen in uspešen razvoj družb”. Med cilji, ki jih navaja strategija, so tudi” nadaljnji obstoj in razvoj družb, nove investicije, odpiranje novih trgov in ohranitev ali povečanje delovnih mest v domačem gospodarstvu”. Ali lahko to pričakujemo od podjetja, ki ne skriva, da mu je všeč “davčno optimalno okolje”?
Nadaljujmo z družbeno odgovornostjo. Avstralski projekt Behind the Barcode je februarja 2016 objavil poročilo o izkoriščanju in suženjstvu v elektronski industriji, kjer je analiziral 56 podjetij s tega področja in jih ocenil od najvišje ocene A do najnižje ocene F. Hisense je dobil najnižjo oceno F – predvsem na račun izrazitega pomanjkanja transparentnosti podjetja. Hisense nima vidnih pravil oziroma politik na področju standardov dela, ne razkriva informacij o svoji dobaviteljski verigi in pristopa do dostojnega plačila, kolektivnega pogajanja ter otroškega dela je enako nejasen (Sustainablesmartbusiness.com).
Ali lahko torej od takšnega potencialnega prevzemnika pričakujemo, da ne bo poskusil poseči v delovna mesta (in/ali jih seliti) in pravice delavcev? In ali bo država kar tiho – potem ko je že skrčila Gorenje na “pomembno” naložbo? V igri je veliko več, kot skromno odmerjene in tehnicistične besede v objavi prevzemne namere. Zato tišina ni na mestu.

Dodaj odgovor