Konec alternative

Urednik Mladine me je poklical in mi sporočil, da pripravljajo posebno številko »Alternative«, in če sem pripravljen kaj napisati na to temo. Alternative? Kakšne alternative? Moj vsakdan, vsakdan mojih bližnjih sodelavcev se vrti prav okoli  – alternativ – tj. »alternativnih« poslovnih modelov, ki jih vsak dan tkejo kriminalu prijazni delodajalci. Čistilka, ki dela več kot 250 ur na mesec, zato da njen delodajalec popraska večji donos na pogodbo z javnim naročnikom. Tuj delavec, ki vzame nekaj tisoč evrov vreden kredit, zato da je namesto doma izkoriščan v tujini, do tujine pa ga čaka izkoriščevalska stop postojanka – kvazi posrednik. Voznik tovornjaka, nekaj mesecev zaprt v kletki, v kateri je spredaj volan in okno, zadaj majhno ležišče, spodaj pa gume, ki vozijo, in vozijo, in vozijo. In ko se ta isti delavec iztrga iz ene kletke, ga doma čaka že druga kletka – delodajalec mu hoče naprtiti fiktivno sodno izvršbo zaradi fiktivnega dolga. Katero pa delavec, ker je bil v prvi kletki, seveda ni mogel prevzeti in je zamudil rok za ugovor na to sranje od tako imenovane »sodne izvršbe«.

Vmes pa ti šef večjega javnega podjetja jamra, da ne verjame v ta kapitalistični sistem, potem pa ta isti jamrajoči šef kot dober kapitalistični vojak objavi javno naročilo za novo serijo agencijskih delavcev. Alternative?? Pa saj bi napisal, da je alternativa temu močvirju prijazna slika smejočih obrazov družine, ki gre na skupinski obisk frizerja, kjer v popoldanskih urah zbijajo vljudnostne šale s svojim frizerjem, nakar se spočiti v soboto odpravijo na družinski izlet v kraje z Instragram razgledom in hrano. A kdo je v kleti te alternative? Ja. Delavec, ki se zapufa, da se lahko izkorišča za tekočim trakom, iz katerega pljuvajo tvoji, naši najljubši produkti, ki se nam smejejo s TV ekranov. Delavka, ki nevidno čisti tvoje, naše prostore, zato da se lahko zjutraj v miru spet nazaj priklopiš na dnevno rutino. Še pred tem pa smetarji, ki pod lučjo noči odnesejo tvoje, naše ločene odpadke. Ali raznašalci vsega papirnatega, ki v ranih jutranjih urah manevrirajo papirno plastične pakete, katere nato bolj ali manj uspešno tlačijo v nabiralnike. Pa saj vsi vemo, da v tej kleti niso samo tukaj nam znani neznani podporniki nam tako znanega zahodnega življenjskega sloga, ki se ga navzven tako cinično otepamo, navznoter pa nas je že požrlo in izpljunilo kot njegove postindustrijske robote. Ne, ne, ta klet je geografsko zelo razvejena. Ko primeš pametni telefon, v katerega je naloženo 3222 (ne)potrebnih funkcij, odpreš vrata v kletne prostore nehumanih delovnih pogojev vseh delavcev, ki sestavljajo tvoj, moj, naš, najljubši pametni telefon. Ko greš v trgovino, in primeš v roke zelenjavo, je velika verjetnost, da si odprl kletna vrata v izkoriščevalske delovne pogoje sezonskih delavcev, ki skrbijo za celoletni dotok »sveže« zelenjave na tvojo, mojo, našo mizo.  Kaj boš zdaj, zahodnjak? V najboljšem primeru miril svojo slabo vest z instant kliktivizmom?

Ali naj torej delavcu, ki s svojim kreditom financira samoizkoriščanje in hkrati kreditira tvoj, moj, naš življenjski standard, rečem, da je alternativa njeni, njegovi situaciji določen končen svetovni nazor, določena končna perfektna slika sveta, opasana z visoko letečimi družbeno odgovornimi besedami, o čemer se z izbranimi besedami pogovarjajo izbrani posamezniki v izbranih prostorih? Ne. Njej, njemu bom rekel, da prav ona, on že zdaj živi v alternativnem, bolje rečeno vzporednem svetu. Ki vsak dan, vsako uro, vsako minuto nevidno podpira lepo zloščen mejnstrimovski svet, kateri se spopada z epidemijo psiholoških tesnob »sodobnega« človeka, te  nove industrije. Medtem ko se kletni prostori spopadajo z elementarnimi občutki fizične in finančne izčrpanosti. Njej, njemu bom rekel, da je v tem alternativnem svetu, v katerem živi, normalno da se dela po dvestopetdeset, tristo ur na mesec. Da je normalno, da je živčna, živčen v urah, ko ne dela. Kajti vsaka ura, ki se ne dela, je stran vržena ura zaslužka. Da je normalno, da se delodajalca naslavlja s »šef« / »gazda«.

Njej, njemu bom pa tudi rekel, da se mora tukaj in zdaj odločiti, ali gre ven iz alternativnega sveta, ali pač ne. Odhod – ne beg, odhod – pa pomeni, da se naredi vidno. Da spregovori. Da se prizna, da je alternativni svet kletnih prostorov našega zloščenega življenjskega sloja nič drugega kot – iluzija priložnosti, ki ti jo prodaja šefgazda. Iluzija samoumevnosti podrejenosti, ki si jo delavec v kleti sčasoma sam vse bolj ponavlja, zato da se ne bi soočil z možnostjo, da obstajajo druge možnosti.

Kaj boš zdaj, delavec?

(vzeto iz: Posebna izdaja Mladine Alternative pred parlamentarnimi volitvami, april 2018)

Dodaj odgovor