Plačam, da delam … in ostalo iz zakulisja pilotskega poklica

Da smo si že takoj na začetku na jasnem – ne, to ni prvoaprilska šala.

V enem izmed prejšnjih zapisov sem pisal o delavcih slovenskih podjetij v Nemčiji, ki so se znašli ujeti v Nemčiji brez plačila. No, tukaj pa bom pisal o še večji absurdnosti, in sicer o primerih, ko delavec plačuje, da dela. Pred dnevi je po spletu zaokrožil zapis, ki med drugim pravi, da mladi piloti plačajo med 55 pa tja do 85 tisoč evrov specializiranim kadrovskim agencijam, ki mladim diplomiranim pilotom preskrbijo obveznih 500 ur prakse na način, ki mu pravijo “Pay to fly”.  V tem času, ko so na t.i. plačani praksi » Pay to Fly », nimajo nobene pogodbe z letalsko družbo za katero letijo kot kopiloti, niti ne dobi plačila.

In potem so tukaj še druge nove normalnosti, na katere opozarja komercialni pilot Simon Moores v prispevku v Guardianu izpred nekaj dni; več kot šestina pilotov v Evropi so bodisi zaposleni preko zaposlitvenih agencij, bodisi kot “samozaposlene osebe”, bodisi delajo preko drugih “eksotičnih” pogodbenih razmerij. To so številke, ki si jih lahko preberemo v sveži raziskavi Univerze Gent z naslovom “Atypical Employment in Aviation”.  V tej isti raziskavi si lahko preberemo, da je 27 odstotkov pilotov nizkocenovnega letalskega prevoznika Ryanair samozaposlenih, in zagotavlja “storitve” preko kadrovske agencije iz Združenega kraljestva. Ko smo že pri Ryaniaru; pred kratkim smo na ZSSS dobili informacijo o zdaj že dvoletni sodni bitki norveškega sindikata Parat z Ryanairom. Gre za primer stevardese Allesandre Cocca, ki je delala za Ryanair iz norveškega letališča Rygge in bila nezakonito odpuščena januarja 2013. Od takrat poteka sodna bitka, kje naj poteka sojenje – na Norveškem ali na Irskem. A sodišče na Norveškem je jasno – primer se mora obravnavati na Norveškem.

Očitno smo prišli do točke, ko je “poklicni status” zamenjal osnovno pravico do plačila za delo. Skupaj z vsem ostalimi zgoraj omenjenimi trendi.

 

 

Dodaj odgovor