Ubersharing

(Pred) zgodba je že dobro znana javnosti. Včeraj sta podpredsednik Vlade RS in minister za javno upravo Boris Koprivnikar in izvršna direktorica za komunikacije v podjetju Uber Betsy Mansiello podpisala skupno pismo o nameri med podjetjem Uber in Ministrstvom za javno upravo Republike Slovenije. Sporočilo medijem, ki ga je ob tej priložnosti javnosti poslalo ministrstvo za javno upravo, se bolj kot sporočilo medijem bere kot oglasno sporočilo podjetja Uber; »Uber s svojo dejavnostjo prinaša korenite spremembe v urbano mobilnost, pozitivno pa vpliva tudi na zaposlitvene možnosti in splošen gospodarski razvoj ter boljšo kakovost življenja.«

No, proti temu istemu podjetju Uber so vozniki v ZDA vložili skupinsko tožbo , ker jih je podjetje napačno klasificiralo kot »neodvisne pogodbene sodelavce«. Po mnenju njihove pravne zastopnice Liss-Riordan bi moralo podjetje Uber vse tiste, ki zanj vozijo, zaposliti. Delajo sicer na lastno pest, prek pogodbe, a morajo delati toliko in tako, kot bi bili zaposleni: prejeli so stroga navodila, na podlagi katerih so lahko delali za Uber, podjetje jih je preverjalo in nekatere celo izobraževalo, z vozniki je prekinilo sodelovanje, če ti niso nudili dovolj prevozov ali če so zavrnili določen odstotek vseh pozivov uporabnikov, delo pa so izgubili tudi, če niso bili spoštljivi do zaposlenih podjetja Uber. Da ne govorimo o tem, da se podjetje Uber samo v ZDA sooča s 173 tožbami; da so njegove storitve prepovedane v Italiji, Španiji, v Bruslju… Na vse to je opozoril javni poziv ministru Koprivnikarju, v katerem ga štiri organizacije pozivajo, da zaradi izogibanja odgovornosti do svojih zaposlenih in do potrošnikov nemudoma in nepreklicno odstopi od kakršnega koli sodelovanja s podjetjem Uber.

Odgovor Uberja na javni poziv bi bil na ciničen način še celo zabaven, če ne bi bilo realno pravzaprav tragičen; Uber zapiše da »njihova tehnologija v že več kot 500 mestih po vsem svetu ustvarja nove in fleksibilne delovne priložnosti za vse tiste, ki jih najbolj potrebujejo. Mladi, brezposelni, upokojenci, starši, delno zaposleni – vsi ti lahko z Uberjevo pomočjo postanejo mikro podjetniki že s tem, da vozijo lastna vozila, ko jim to najbolj ustreza«. In dalje: »Raziskava na Hrvaškem je pokazala, da bi 90 odstotkov voznikov partnerjev priporočilo delo prek Uberjeve platforme tudi drugim. Kar 89 odstotkov bi jih moralo zmanjšati življenjske stroške, vzeti kredit ali poiskati dodatno zaposlitev, če ne bi vozili prek Uberjeve platforme«.

Ok, očitno bi morali namesto kritik na račun Uberja istemu podjetju postaviti spomenik v znak zahvale v boju proti revščini. Bodimo resni. In postavimo Uberju naslednja vprašanja; kako pa je s plačevanjem socialnih prispevkov za vaše voznike? Kako pa kaj plačevanje davkov vašega podjetja?

Po vrsti. URSSAF, uradno telo, ki v Franciji pobira socialne prispevke je sprožilo postopke, s katerim želi voznike Uberja prekvalificirati iz pogodbenih delavcev v zaposlene. Po navedbah uradnega organa se je Uber, s tem ko svoje delavce ni kvalificiral kot zaposlene, izognil več milijonom evrov plačila socialnih prispevkov. Jean Marie Guerra, direktor oddelka za izterjave v Accosu, delu francoske nacionalne mreže socialnega zavarovanja je tako izjavil, da je Uber dolžan »več milijonov evrov« sistemu socialnega zavarovanja. Medtem je ena izmed raziskav ugotovila, da bi Uberjevi vozniki v šestih ameriških mestih prejeli plačan dopust in kritje zdravstvenega zavarovanja v višini 5.500 ameriških dolarjev letno, plus povračilo potnih stroškov, če bi jih Uber obravnaval isto kot redno zaposlene. Oziroma obrnjeno – toliko »privarčuje« Uber na posameznem vozniku, ko ga definira kot pogodbenega delavca.

Kaj pa plačevanje davkov? Po poročanju Guardiana je Uber v letu 2014 plačal v Združenem Kraljestvu 22.134 funtov korporativnega davka, kljub temu da je imel 866.000 funtov dobička. Tako nizek znesek korporativnega davka je po poročanju medijev lahko plačal ker je prenesel dobičke na sestrsko podjetje na Nizozemskem, kjer so nižje davčne stopnje. Prispevek iz 2014 natančneje opisuje to shemo podjetja Uber. Po javno razpoložljivih podatkih je Uber od leta 2012 vzpostavil več kot 30 hčerinskih družb širom sveta. Večina teh družb je operativnih, a po pričevanju strokovnjakov je nekaj teh družb vzpostavljenih z namenom minimiziranja davkov in skrivanja dobičkov. »Uber je očitno vzpostavil shemo davčnega minimiziranja, ki so jo vzpostavila večja podjetja«, pravi Matt Gardner iz Inštituta za davke in ekonomsko politiko. »Zdi se, da iščejo razpoke v davčnem regulacijskem mehanizmu in da iz tega delajo bistven del njihove poslovne strategije«. V nadaljevanju prispevka je predstavljen primer ravno iz ZK. Hčerinsko podjetje Uberja v ZK, imenovano Uber London Limited je bilo vzpostavljeno aprila 2012. Po podatkih tamkajšnjih uradnih registrov pa je Uber London v lastništvu Nizozemskega Uber International Holding B.V. To nizozemsko holdinško podjetje pa je v lastništvu še enega nizozemskega podjetja, Uber International B.V. Nizozemska je sicer OECD klasificirala kot davčno oazo, ker omogoča multinacionalkam, da nanjo prenesejo dobičke iz drugih držav.

Nizozemski vladni registracijski podatki razkrivajo, da je Uber International B.V. v lasti Nizozemskega partnerskega subjekta Uber International C.V, ki sicer po navedbah medijec nima zaposlenih. Po analizi revije Fortune iz 2015 ima Uber na Nizozemskem sicer 10 registriranih hčerinskih podjetij, katera si vsa delijo isti naslov v devet nadstropij visoki stavbi v Amsterdamu. Sedem izmed teh deset podjetij sploh nima zaposlenih. Uber B.V. pa je imel po poročanju revije Fortune 48 zaposlenih. Kadarkoli in kjerkoli izven ZDA se potnik usede v Uberjev taksi, gre plačilo do Uber B.V. Podjetje pošlje 80 odstotkov plačila preko drugega nizozemskega hčerinskega podjetja do voznika Uberja, ostalih 20% prihodkov pa obdrži.

In tukaj postanejo stvari (še bolj) zanimive. Uber International C.V in Uber B.V. imajo sklenjeno »pogodbo o licenčni lastnini«, po kateri mora Uber B.V. plačati licenčnino (»royalty fee”) podjetju Uber International C.V. za uporabo Uberjeve intelektualne lastnine – to je spletne aplikacije, ki povezuje voznika s potnikom. Pod pogoji pogodbe ima Uber B.V. 1 odstotno operativno maržo – 1% prihodkov – po odštetju stroškov operacije. Ostali del pa se pošlje Uberju International C.V. kot licenčnino. In pod Nizozemskim zakonom le-ta ni obdavčena. Edini del dohodkov Uber International C.V., ki je obdavčen, je licenčnina, ki jo plačuje svojemu matičnemu podjetju v ZDA – 1,45 % neto prihodka za uporabo Uberjevega IP v letu 2013. Torej mora za vsakih 10 AD, ki jih Uber International C.V. prejme od Uber B.V, plačati 14,5 ameriških centov Uber Technologies. Ta del bo obdavčen v ZDA.

A veriga Uberjevih podjetij se ne ustavi na Nizozemskem. Uber International C.V. namreč kot svoj sedež navaja sedež pravne firme na Bermudih, kjer je korporativni davek enak nič. Uberjevi šefi v Kaliforniji pa vodijo svoje bermudske operacije preko podjetja Neben, LLC, ki je locirano v ameriški zvezni državi Delaware. Ja, prav tej ameriški zvezni državi, ki je »sanjska za tiste, ki se želijo izogniti davka« in kjer je posledično več registriranih podjetij kot prebivalcev; razmerje je 945.326 podjetij napram 897.934 prebivalcem.

Uber se ima za del, popularno rečeno, delitvene ekonomije (»sharing economy«). Hm, tale delitev je nekam čudna, se vam ne zdi, spoštovani gospod minister?

Dodaj odgovor